»Pustite otroke, naj se igrajo!«

Pogovor s Shimi Kang, antinepopustljivo mamo, o srečnih otrocih in napetih starših. Častihlepje, nadzor, pretirana skrbnost – številni starši grenijo življenje potomstvu, pravi. Otrokom pa manjka predvsem zabave.

Kerstin Kullmann, © Der Spiegel  |  Mladina 43  |  24. 10. 2014

Shimi Kang, 41-letna hči priseljencev iz Indije in najmlajša od petih otrok, je psihiatrinja za otroke in mladostnike, ki poučuje na Univerzi Britanske Kolumbije v Vancouvru. V knjigi Delfinsko načelo ugovarja tezam ameriške predavateljice prava Amy Chua, ki je s svojim priročnikom za vzgojo postala znana kot mama tigrica in od otrok zahteva skrajno disciplino in ubogljivost. Knjiga Kangove, matere treh otrok, je v Kanadi prodajna uspešnica. Obe knjigi sta na voljo v spletni trgovini amazon.com.

Gospa Kang, Amy Chua nam je leta 2011 pojasnila: »Otroci sami od sebe nočejo delati. Zato je odločilno, da se ne oziramo na njihove želje.« Kaj vi menite o tem?

To je popolnoma zgrešeno. Zveni, kot da je treba premagati svojega otroka. Zgodovina je že tolikokrat dokazala ravno nasprotno: največji izumitelji, odkritelji in umetniki niso imeli staršev, ki bi jih silili in od njih kaj zahtevali. Gnala jih je njihova strast. To je treba spodbujati.

Ste zdravnica in se ukvarjate z duševnimi težavami otrok in mladostnikov. Vendar ste pri svojem najstarejšem sinu šele pozno opazili, da od njega zahtevate preveč. Kako je to mogoče?

Sina sem peljala na uro klavirja in ga pogledala v vzvratnem ogledalu. Videno me je pretreslo: star je bil štiri leta in pol, a tam ni sedel otrok, temveč žalosten mali odrasli. Videti je bil kot eden mojih pacientov. Ko sem ga vprašala, kaj je narobe, je rekel: »Nočem na klavir. Rad bi se samo igral.« Zvenel je, kot da mu gre za življenje. Takoj sem ga odpeljala nazaj domov.

Kako to, da niste že prej opazili, da ste prezahtevna mama?

Hotela sem biti taka kot drugi starši. To pomeni klavir in matematične urice. V ordinaciji sem imela opraviti z ljudmi, v primerjavi s katerimi je Amy Chua, mama tigrica, pravi angelček. Ti starši so izvajali izjemen nadzor nad otroki in so jih hoteli čim več naučiti. V primerjavi z njimi sem samo sebe imela za srednje zahtevno. Kakorkoli že, nepopustljiva mama nisem bila prostovoljno.

Kako to mislite?

Začutila sem, da preveč obremenjujem sina, a sem to vseeno počela. Zdelo se mi je narobe, a ker so to počeli vsi, me je potegnilo v ta vrtinec. Vendar ima nenehen pritisk grozljive posledice. To vsak dan opazujem pri svojem delu.

Kaj natančno opazite?

Prihaja veliko mladih, nadarjenih ljudi, ki imajo težave z anksioznostjo in ne čutijo veselja do življenja. Težko se spoprijemajo že z najmanjšimi spremembami. Polasti se jih obup, če ne dobijo ocene, kakršno si želijo. Vseh teh težav ne bi smeli imeti, saj pravzaprav izvirajo iz dobrega, varnega okolja. Prvič v človekovi zgodovini dober gmotni položaj pomeni dejavnik tveganja za depresijo, strahove in zlorabo mamil pri mladih.

Pisatelj Samuel Butler je nekoč rekel, da so starši zadnji, ki bi smeli imeti otroke. Pridejo dnevi, ko bi si ta stavek najraje vtetovirala na čelo.

Pišete, da nobena skupina ljudi ne kaže tako norih vzorcev vedenja kot starši v 21. stoletju. Zakaj tako drastične besede?

Pisatelj Samuel Butler je nekoč rekel, da so starši zadnji, ki bi smeli imeti otroke. Pridejo dnevi, ko bi si ta stavek najraje vtetovirala na čelo. Ali na dlani. Tudi zato, ker bi se tako vsak trenutek zavedala, da sem ena od njih.

Tako hudo je?

Pred nekaj leti sem dobila nujen klic zaradi 14-letnega Alberta, ki je mamo za konec tedna zaprl v klet. Oče, ki je živel v tujini, ni mogel priklicati nobenega od sorodnikov in je poklical policiste. Ko so prišli, je bila vsepovsod po hiši embalaža iz restavracij s hitro pripravljeno hrano, Albert pa se je menda ves čas igral na računalniku.

Kaj se je zgodilo?

Rekel je, da je potreboval predah od mame. Vedno je moral pisati domače naloge in vaditi klavir. Rešitev je bila po njegovem, da zbeži od doma ali naredi samomor.

Kaj je povedala mama?

Winnie, priseljenka iz Kitajske, mi je pripovedovala o pritisku, ki ga je občutila; v sinovo izobrazbo je vložila veliko denarja in videla, da je zaradi tega pod stresom. Omiliti ga je skušala tako, da ga je razvajala z igrami in s sladkarijami.

To je bil dramatičen zaplet, vendar gotovo nič nevsakdanjega.

Mislim, da je danes težko biti mati oziroma oče. K čisto vsakdanji odgovornosti za otroke je treba prišteti še vse strahove 21. stoletja: svetovno konkurenco in družbeno nazadovanje. Za vse te strahove obstajajo natančno prirejene tržne ponudbe v obliki didaktičnih uric, didaktičnih igrač, dodatne pomoči. Hkrati mediji predstavljajo umetno idilično družinsko podobo. Vidimo srečne trenutke, nihče pa ne pokaže podobe izčrpanosti in prepirov.

Kako to vpliva na starše?

Ne odločamo se več mirno in samozavestno, temveč s strahom. V tem strahu se ljudje odzivajo tako kot živali: bojujejo se ali bežijo. Boj, to je konkurenca, v kateri se nenehno motimo. Beg, to je potreba, da smo ves čas zaposleni.

In tako postanemo nepopustljivi starši?

Tveganje je zelo veliko. Opažam dve kategoriji nepopustljivih staršev: klasično, v katero sodi avtorica Amy Chua in v kateri so starši, ki otroke obsodijo na igranje klavirja in jim prepovedo, da bi kdo prespal pri njih. To pomeni stopnjevanje pritiska, prisilo. Druga kategorija so helikopterski starši, ki preveč varujejo in preveč nadzorujejo. Oba sloga vzgoje, in tega starši nočejo dojeti, sta avtoritarna, saj hočejo starši v obeh kategorijah prevzeti nadzor nad otrokovo notranjo motivacijo.

Toda z obema slogoma vzgoje imajo verjetno dobre namene.

Prav mogoče. Vendar se mora vsak človek naučiti, da le sam nadzoruje svoje življenje. Če nenehno občuti, da vedno odločajo drugi, in sicer prek nagrad, pohval, groženj, prilizovanja, ne pride do tega uvida, hkrati pa tudi ne do zmožnosti prilagajanja v novih položajih. Le kdor se zaveda, da ima življenje v svojih rokah, lahko vpliva na to, kaj se bo zgodilo z njim v takšnih ali drugačnih razmerah.

Bili ste med najmlajšimi študentkami medicine v Kanadi in ste pozneje raziskovali na Harvardovi univerzi. Koliko ste bili sami deležni nepopustljive vzgoje?

Popolnoma nič. Starši so bili čisto preveč zaposleni, da bi skrbeli za družino. Prišli so v ZDA, bili so priseljenci iz Indije, vzgojili so pet otrok in morali so nadomestiti pomanjkljivo izobraževanje. Preden je oče postal učitelj, je vozil taksi. Pogosto je vprašal: »Shimi, ljubica, v kateri razred pravzaprav hodiš? Peti ali šesti?« Starši niso nadzorovali mojega šolanja, a so kljub temu imeli velika pričakovanja. V skladu z vrednotami, ki so jim bile pomembne, so tudi živeli.

Otroci nepopustljivih staršev so kratkoročno uspešnejši. Otroci staršev, ki so pri vzgoji liberalni, pa se zdijo zelo zgodaj izrazito prepričani vase.

Katere vrednote so bile to?

Optimizem in hvaležnost. Trdno so verjeli, da je življenje dobro in da ga lahko celo še izboljšajo. Nas otroke so vzgajali, da moramo biti hvaležni. Ni jim šlo za to, da bi postali bogati, temveč za vprašanje, kaj boš dal v zameno. Kaj lahko narediš, da bo svet lepši?

To so velika pričakovanja. Kako dopovedati sedemletniku, da mora svet narediti lepši?

To sprašujem svoje otroke. Odgovorijo, da so komu dali svinčnik ali pomagali otroku, ki so ga drugi izzivali. Malenkosti, za katere sta nujna pozornost in sočutje. To sta sestavini širšega koncepta, ki ga lahko s pridom izkoristijo starši.

Kako?

Moj drugi sin ima sedem let in ima rad živali. Pravi, da bo varoval losose, ko bo velik. A sovraži matematiko. Tako sem mu razložila, da mu bo matematika nekega dne pomagala pri tem, ko bo moral šteti in razvrščati živali. Ciljno usmerjeno učenje je zelo spodbudno.

Številni starši imajo vseeno občutek, da lahko izbirajo le med dvema možnostma: vzgajati srečnega, vendar neuspešnega ali uspešnega, toda nesrečnega otroka.

Nikomur se ni treba odločiti med tema dvema skrajnostma. Nikoli.

In če sosed pri otrocih iztrži boljše ocene, ker jim plačuje inštruktorja za matematiko?

Drži, da so otroci nepopustljivih staršev kratkoročno uspešnejši. Otroci staršev, ki so pri vzgoji skrajno popustljivi in liberalni, pa se zdijo že zelo zgodaj izrazito prepričani vase. Dolgoročno sta oba sloga vzgoje preveč enostranska. Življenje ni niti nenehen boj niti nenehna sprostitev.

V kaj se razvijejo otroci nepopustljivih staršev?

Vemo, da avtoritativna vzgoja pomeni povečano tveganje za anksiozne motnje in depresijo. Ti otroci čutijo le skromno notranjo motiviranost in se ne znajo dobro prilagajati.

Trdite celo, da otroke življenjsko ogrožamo. Mislite resno?

Depresija je na najboljši poti, da bo do leta 2020 v industrijsko razvitih državah drugi najpogostejši vzrok bolezni. Zloraba zdravil že danes sodi med najhujše zdravstvene težave in študenti so pri tem najhitreje rastoča podskupina. Zaradi samomora umre več mladih kot zaradi kaznivih dejanj in vojne skupaj. Rekla bi, da imamo resne težave.

Kaj lahko naredijo starši, da bi bilo bolje?

Reči pacientu, naj neha kaditi ali naj se več ukvarja s športom, ni dovolj, to ve vsak zdravnik. Enako velja za starše: reči otrokom, da ne smejo početi neumnosti ali da se morajo bolj truditi, nima smisla. Večina staršev si tudi želi, da bi otroci vse, česar se lotijo, počeli iz notranjih vzgibov. Zametki za to se skrivajo v vseh otrocih, treba jih je le prebuditi, vendar ne tako, da jih zasujemo z zahtevami in urniki. Prepričana sem, da otroke spodbujajo strast, izrazit občutek za skupnost in notranja uravnoteženost.

Kako to vpliva na vzgojo?

Za začetek morate otroku pustiti, da se igra. Ko se igramo, se počutimo sposobni in se pri tem zabavamo. Zabava pa je ključ do raziskovanja naših strasti. Strasti do nečesa, kar nas žene, da smo vedno boljši. Med igro se naučimo tudi reševati težave in biti ustvarjalni.

Velja to za vse igre?

Ko govorim o igranju, imam v mislih prosto, nestrukturirano igro. Sestavljanje kock, kot sem ga poznala jaz, je potekalo tako: preprosto si gradil in bil sam svoj mojster. Kocke, kakršne moram danes kupovati otrokom, so kot današnje otroštvo: drage in vse poteka strogo po načrtu. Kupiš garnituro in upoštevaš navodila. Če se kje na poti do končnega izdelka izgubil delček, sledi katastrofa. To je zelo žalostno.

Kakšen vzgib je močan občutek za skupnost?

Pomislite na nemško državno reprezentanco: strast teh fantov je nogomet. A le s skupnimi močmi so to strast lahko prevedli v naslov svetovnega prvaka. Gre za medsebojno spodbujanje, vendar je to lahko uspešno le v smiselnih medčloveških odnosih. Kljub temu številni starši na druge otroke gledajo kot na tekmece svojih otrok. Podcenjujejo to, kakšno vrednost ima družba za nas ljudi.

V knjigi navajate tudi nasvete, ki zvenijo zelo samoumevno – pijte veliko vode, mirno dihajte, poskrbite za dovolj spanca.

To so v resnici preproste stvari. A niti zadovoljstvo niti motivacija nista mogoča brez zdravja. V ordinaciji vedno znova opažam pomanjkanje obojega. Ta teden sta bili pri meni mama in hči, obe imata anksiozne motnje. Mama popije na litre kave, hčerka pa red bulla in kokakole brez sladkorja. Nobena ne spi več kot pet ur na noč.

In pomanjkanje spanja povzroča anksiozne motnje?

No, tako preprosto le ni. A veliko težav, ki jih opažam, bi laže premagali, če bi dovolj spali. Kar 40 odstotkov otrok trpi zaradi pomanjkanja spanca. Starši se mi pritožujejo zaradi preveč domačih nalog in konjičkov. Rečem jim: dajte otrokom v roko zavojček cigaret. To je enako »zdravo« kot takšno odrekanje spanca.

Poročate tudi o 16-letni pacientki, ki je skrivaj jemala prijateljičina zdravila za motnje avtističnega spektra, da bi se lahko dlje učila. Sčasoma je začela dobivati napade panike. Zakaj je tako škodila sama sebi?

Sarah je brez kančka jeze na starše povedala: »Odkar se zavedam, so mi govorili, naj se vedno potrudim po najboljših močeh.« Otroci prevzamejo takšno naravnanost. Saj drugače niti ne znajo, kajti to je tudi vse, kar vidijo okrog sebe: pomanjkanje spanca enačimo s pridnostjo in počivanje z lenobo. Konkurenca se nam zdi boljša od skupnosti. Doživeli smo družbene spremembe vrednot in opazili so jih tudi otroci.

In tako otroci sami pritiskajo nase?

Točno tako, zato morajo starši še toliko bolj paziti, da otroci dobijo močno ogrodje iz notranjih vrednot, sicer ne bodo zdržali pritiska. Če otrok sam sebe dojema samo prek svojega položaja med najboljšimi v razredu, ga bo sesulo, če bo ta položaj izgubil. Vrednote pa ostanejo. Želeti si moramo ravnati prav, tudi ko nas nihče ne gleda in se ne izplača.

Pritisk skratka ne prinese uspeha. Kako je torej treba ravnati?

Dajati navodila. Stati z ramo ob rami ob otroku. Svetovati, predlagati več rešitev, včasih pa preprosto počakati.

Kaj pa, če sin noče napisati domače naloge? Ali če se hoče najstnik zapiti? Takrat bi morali počakati?

Starši pogosto rečejo: »Pogovoriva se.« A si vzamejo 80 odstotkov tega časa. Z otroki se ne pogovarjajo, temveč pridigajo. Namesto predavanja o nevarnostih alkohola bi morali najstnika vprašati, kako bi tveganje zaradi pitja predstavil mlajši sestrici. In namesto da žebrajo o pomembnosti domačih nalog, bi lahko sina prosili, naj pove, zakaj bi utegnile biti pomembne. Pomislite za hip na svojega najljubšega učitelja.

Največji izumitelji, odkritelji in umetniki niso imeli staršev, ki bi jih silili in od njih kaj zahtevali. Gnala jih je njihova strast. To je treba spodbujati.

To je bil učitelj nemščine na gimnaziji.

Zakaj ste ga imeli radi? Ker vam je v vsem popuščal?

Ne, bil je precej strog.

Tako rekoč vsi, ki jih vprašam po tem, kot najljubšega učitelja navedejo tistega, ki je imel jasna pričakovanja, vendar je otrokom hkrati puščal svobodo, da so ta pričakovanja izpolnili po svoje. Tako lahko ravnamo tudi doma. Ustvariti moramo ozračje medsebojne podpore in vedno jasno povedati: to je tvoje potovanje skozi življenje, jaz pa sem tu, če me potrebuješ.

Mar ni prav to najtežje – presoditi, koliko bližine, koliko svobode je nujne?

Vem, da je to težko. A vzgajati otroka pomeni tudi, da se odpovemo nadzoru. Dokler je še majhen, ga držimo za roko, a ko zna hoditi, ga izpustimo, čeprav vemo, da se bo tu in tam spotaknil. Enako velja za duševni razvoj: otrok mora sam razviti zmožnost, da se spoprime s čustvenimi in intelektualnimi neprijetnostmi. Tega ne morejo narediti starši namesto njega – le da pri tem očitno veliko težje izpustijo njegovo roko.

Vaš starejši sin spet igra klavir?

Še vedno ne. Vendar me je pred kratkim vprašal, ali bi lahko hodil na ure kitare. Bila sem zelo vesela. Predvsem zato, ker to hoče sam od sebe. In seveda tudi zato, ker se je začel učiti igranja na glasbilo. Kmalu bo star devet let in je skrajni čas.

Intrevju je bil objavljen v Mladini, 24.10.2104